|
PREMIERA, 10 LET IN 200 ŠTEVILK ALI NAJBOLJŠI FILM DESETLETJA
Naj začnem z anekdoto; pred nekaj leti smo ob zaključevanju knjige Uvod v filmsko mišljenje Jovana Jovanovića vanjo vključili tudi ameriško in francosko razdelitev filmskih planov (izrezov). Pomislil sem, da bi bilo smiselno vključiti še slovensko različico. Poklical sem znanca na AGRFT, ga povprašal o tem in rekel je, da nekaj imajo in da se mi bo javil. Nekaj dni in nekaj klicev pozneje mi je poslal skico človeške figure z vrisanimi »slovenskimi« izrezi, hkrati pa mi je povedal, da je skico človeka pobral iz neke ruske knjige, zato nima avtorskih pravic za objavo sheme. Še v isti sapi me je poprosil oziroma napeljal, da če bi morda naša založba priskrbela kakega ilustratorja, ki bi naredil izvirno skico, ki bi jo lahko oni uporabljali, mi pa objavili v knjigi. Čakaj, sem rekel, kdaj pa je ta shema nastala? Ja, zadnjih nekaj dni smo razpravljali o tej temi in se uskladili. A to torej pomeni, sem bil začuden, da taka osnovna shema še ni bila nikjer objavljena? Ja, pravzaprav ja, je odvrnil, rahlo mu je bilo nelagodno. Zaposlen(i) v javni instituciji je (so) pričakoval(i), da bo majhna zasebna založba najela ilustratorja, ki bo naredil shemo slovenskih filmskih planov AGRFT-ja, in jo kot prva tudi objavila v knjigi, ne glede na dejstvo, da je stara šele nekaj dni in se lahko kaj hitro spet spremeni. Najmanj, kar bi morali AGRFT-jevci narediti, poleg financiranja ilustratorskega mojstra, je, da bi k skici dodali strokovne komentarje in pojasnila, jo uradno objavili, da bi se vedelo, kaj je slovenska smer na tem področju, mi pa bi v knjigi to objavo pač povzeli in navedli vir. Od takrat se nisva več slišala, vmes smo izdali še petdeset številk revije Premiera in založili še dodatnih trideset filmskih knjig, pa še vedno nikjer nisem naletel na kako »strokovno« objavo osnovnih slovenskih filmskih planov. Ja, najlaže se je v nedogled izgovarjati na to, da delajo v slabih pogojih.
Ali pa še en primer. Pred leti je, sedanji visoki funkcionar za kulturno politiko, lepo utišal »bivše kinotečnike«, ki so se neprestano pritoževali čez Premiero in so mojim filmskim razmišljanjem posvetili celo jubilejno številko Ekrana, saj jim je rekel: »Dajmo še mi delat svoj posel tako dobro kot oni svojega, pa bo vse v redu.« Problem je namreč ravno in zgolj v tem, da tako takrat kot danes na nekaterih ključnih, javno financiranih filmskih pozicijah ljudje svojega dela ne opravljajo niti povprečno, kaj šele dobro. Filmski sklad se je v zadnjem desetletju spremenil v birokratsko luknjo, ki, kakor vidim zadnje mesece, ko sem v njegovem nadzornem svetu, ne premore niti tako osnovnih stvari, kot so pregledno izpisani proračuni posameznih slovenskih filmov. AGRFT je precej izgubljena zgodba, ki sicer po letih totalne rigidnosti odpira nove študijske smeri, a nima študentov, zato potencialne študijske kandidate išče kar prek telefonskega snubljenja. JSKD ima na filmskem področju zaposlene ljudi, ki jih na telefon dobim enkrat spomladi in enkrat jeseni, vmes pa se ne zgodi nič. Ekran je z novim urednikom postal precej režimska revija, ki daje neskončno prostora lamentacijam posameznikov, ki so že desetletja pri koritu domačega filma, sedaj pa se postavljajo v nekakšno »kobajagi« kritično pozicijo in udrihajo čez predlog novega filmskega zakona, pri katerem so menda tudi sodelovali. Svetle točke trenutno vidim v Kinoteki, ki ob (pre)majhnem medijskem odzivu pripravlja ogromne retrospektive in je sodelovala tudi pri izidu številnih naših knjig v zadnjih treh letih, v Kinotečniku, ki ustrezno pokriva kinotečno dogajanje, in v Kinodvoru, ki dviguje kakovost in ponudbo svojega programa in za katerega upam, da ga ne bodo obtežili kaki drugi kriteriji, zunaj filmskih.
Revija Premiera s svojim desetletnim izhajanjem in vsemi svojimi knjižnimi izdajami (več kot šestdeset filmskih knjig!), kot seveda tudi nekaj slovenskih filmov iz zadnjega desetletja, tako dokazuje, da ima zasebna iniciativa lahko vsaj toliko, če ne celo več moči in poguma kot vsa javna sredstva, z aparatom ljudi vred. Zato mi je v veselje in čast, da smo v desetih letih uspeli izdati dvesto številk Premiere in da bomo to dvakrat okroglo priložnost lahko sklenili tudi z izidom knjige Svetovna zgodovina filma, ki smo jo v teh dneh ravno dali v tisk. Rad bi se zahvalil vsem, ki so v teh letih ustvarjali Premiero, od piscev in oblikovalcev do tržnikov in raznašalcev, vsem, ki so verjeli v njen doseg, od filmskih distributerjev in prikazovalcev do vseh drugih oglaševalcev, in seveda vsem bralcem, ki so v teh letih poskrbeli, da je Premiera kljub visoki nakladi vedno (pre)hitro izginila s stojal. Če ste ta tekst prebrali, ste spet segli ponjo, morda že dvestotič, priznajte, prijetno je bilo takole že deset let brezplačno dobiti filmsko revijo.
Srečno! Aja, zaradi vsega tega je najboljši film zadnjega desetletja seveda Gladiator :)
 |
