|
GENERACIJA DOWNLOADINGA
Samo Rugelj, urednik Premiere (in Bukle ter vseh knjižnih edicij Premiere in vseh onih epskih filmskih špehov a la Knjiga o filmu, Razumeti film in 1001 film in kakopak množice mojih knjig, recimo Zadnjega filma), mi je poslal redni, rutinski, že tako rekoč pregovorni mejl: »Živjo, ne pozabi na kolumno za Premiero.« To je do zdaj storil že okrog 200-krat. Kako to vem? Ne, brez skrbi, nisem štel. Tokrat je namreč pripisal: »Gre za 200. številko izhajanja in deset let izhajanja.« Vidite. In še vedno napiše: Ne pozabi! Kot vidite, nisem pozabil. Ne sebi, ampak njemu lahko rečem le: Čestitam! Nikomur v zgodovini Slovenije še ni uspelo 10 let izdajati filmskega štirinajstdnevnika! In če rečem v zgodovini Slovenije, s tem ne mislim le na zadnjih 20 let, ampak tudi na vseh tistih tisoč let, kolikor je trajal »slovenski sen«, če seveda verjamete v mit o »tisočletnem slovenskem snu«.
Pomislite na ameriški sen: bi obstajal brez filma, brez Hollywooda? Ne. Hollywood je bil ta, ki ga je ustvaril – in vizualiziral. Slovenski sen je bil precej bolj vezan na literaturo, saj smo Slovenci zelo dolgo živeli brez filma, brez svojega filma, brez potrebe po snemanju filmov, brez želje po svoji filmski produkciji, kar pomeni: slovenski sen je bil tako odvisen od literature, kot je bil od filma odvisen ameriški sen. Rezultat je na dlani: slovenski sen je težko vizualizirati. Vizualno je nepredstavljiv. Ni prepotoval filma. Ni ga razvijal film. Ni ga pregnetel film. Tragedija ni v tem, da je slovenski sen še vedno nekinetičen, nefilmski, celo antifilmski, nepregneten s filmi, ampak da tudi samega slovenskega filma niso nikoli zares pregnetli filmi, tako da je še vedno videti kot ilustrator literature – ali pa realnosti, kar je ena in ista stvar, če pomislite, da je slovenska literatura pogosto temeljila prav na pogledu skozi okno in zrcalu, v katerem je Slovenec videl Slovenca. Čas je, da začne slovenski film temeljiti na pogledu v film, da začne razbijati tisto opresivno zrcalo in da začne premikati realnost – in to dobesedno. Vsak slovenski film bi moral premakniti Slovenijo. Če je ne premakne, nima smisla – zakaj bi človek zapravil nekaj let svojega življenja za nekaj, kar bo le utrdilo status quo?
Generacijam, ki so prihajale zadnjih 20 let, to ni uspelo – to bi lahko uspelo prvi generaciji, ki je zrasla ob DVD-ju in downloadingu, na največjem filmskem big-bangu v zgodovini filma. Ta generacija ima odlično izhodišče, nemara najboljše do sedaj, celo boljšega kot France Štiglic po 2. svetovni vojni – in definitivno boljšega kot Karol Grossmann na začetku 20. stoletja, še toliko bolj, ker je konkurenca hudo retro in ker ji vse cenejša tehnologija omogoča, da film zdownloada iz svojih sanj. Zgodovina slovenskega filma je bila zgodovina zamujenih priložnosti in generacij, ki filma niso posnele. Iz povsem banalnega razloga: niso prišle na vrsto. Prednost so imele prejšnje, starejše, četudi upehane in že povsem dehidrirane generacije. To, da so vedno nekaj generacij preskočili, ni nikogar žrlo. To, da so nekaj generacij preskočili v imenu avtorskega principa, pa je bilo cinično, že kar amatersko, groteskno in pogubno. Razumete, ne: v imenu peščice »avtorjev«, ki so morali nujno stalno snemati, so avtorstvo – pravico do filma – odrekali drugim generacijam režiserjev. Nič, filmi so bili dragi, denarja za filme je bilo toliko, kolikor ga je pač bilo, in razdeliti ga je bilo treba med »avtorje«, ki jih ni motilo, če so morali včasih na naslednji film čakati tudi po pet ali deset let. To, da so vmes filmsko abstinirali in čakali na varni državni denar, brez katerega si filma niso znali predstavljati, govori o nefilmskosti teh »avtorjev«. O njihovi filmski neambicioznosti. Orjaški proračun, ki ga je jamčila država, je bil za njih pomembnejši od filma. In to se je slovenskim filmom vedno poznalo: pogosto so bili videti le kot pretveza za zapravljanje proračuna. Hej, ker so nam dali denar, moramo zdaj posneti film! Iskreno rečeno, tudi če ga ne bi posneli, tega ne bi nihče opazil. Še več: tudi ko so ga posneli, ga ni nihče opazil. Lahko bi snemali le napovednike za filme, ki ne obstajajo.
Generacija downloadinga bi morala to neambicioznost vreči na smetišče zgodovine. Ni ji treba več čakati na retardiranost nacionalne kinematografije in njenih ustanov, recimo Filmskega sklada. Ni ji treba pustiti, da o njej odločajo drugi. Ni ji treba čakati, da jo preskočijo. Nihče je ne more preskočiti. Pred njo je čudovita neodvisnost od spon slovenskega filma in Slovenije. Pred njo je pravica do filma – nujna, urgentna in neizbežna. Ergo: pred slovenskim filmom je še vse. Prvič v zgodovini lahko slovenski film postane gibanje. In to se bo zgodilo v tem tisočletju. Kar vam govorim le zato, ker je Samo v onem mejlu pripisal: »Tema bi bila lahko – film v tretjem tisočletju.«
 |
