|
KAJ JE FILM?
Vedno znova ste lahko presenečeni, kako kratka je pravzaprav zgodovina filma. Ne pozabite: dolga je le toliko kot življenje trenutno najstarejše Slovenke. Vmes so mnogi, premnogi ljudje umrli, toda zgodovina filma traja šele eno človeško življenje. In nič več. To je vse. Ob tem si lahko rečete le: kaj je to v primerjavi z večnostjo! Prav res: kaj je to v primerjavi z zgodovino literature. Ali pa z zgodovino slikarstva. Oh, ali pa z zgodovino gledališča. Ko je živel André Bazin, sloviti francoski filmski kritik, eden izmed največjih sploh, in napisal vse tiste eseje in študije, zbrane v danes kultni, hudo referenčni kolekciji Kaj je film?, ki je zdaj – končno! enfin! vendarle! po vseh teh letih! – izšla tudi pri nas, je bila zgodovina filma dvakrat krajša. V času Bazina, ki je kraljeval med letoma 1943 in 1958 (tedaj je tudi umrl, pri štiridesetih!), je zgodovina trajala šele pol človeškega življenja. In Bazin, sicer cinefil non plus ultra, je bil zadnji, ki bi imel o tem kake iluzije: »Na žalost je še preveč očitno, da je film v povprečju vendarle intelektualno inferioren, če že ne trenutni dramski produkciji, pa vsaj še živeči gledališki dediščini, čeprav le zaradi njene dolge zgodovine.« Kajti: »Naše stoletje ni nič manj stoletje Chaplina, kot je sedemnajsto stoletje pripadalo Racinu in Molieru, toda film ima navsezadnje za seboj le pol stoletja, medtem ko jih ima gledališče petindvajset.« Toda: »Kakšno bi bilo danes francosko gledališče, če bi tako kot platno povečini nudilo prostor produkciji zadnjih desetih let?« Zato je vprašanje, če je kdaj kaka umetnost v tako kratkem času pridelala toliko klasik.
V knjigi Kaj je film?, sicer monumentalnem špehu, lahko izveste, zakaj imamo tudi pri najboljših filmih vedno občutek, da jim »nekaj manjka«, zakaj je Tarzan mogoč samo na filmskem platnu, zakaj je Dreyerjevo Trpljenje device Orleanske »dokumentarec o obrazih«, zakaj so neorealisti filmu povrnili čut za dvoumnost same realnosti, zakaj smeh pri komediji gledalcu omogoči, da se zave samega sebe, zakaj gre pri burleskah za »terorizem stvari«, zakaj je film rešil gledališče, literaturo in slikarstvo in zakaj je pripomogel k potrditvi njihove »nenadomestljive specifičnosti«, zakaj ima gledališki igralec spričo filma tako malo prostora za stilizacijo, zakaj je film gledališču pomagal, da se je zavedlo svojih zakonitosti, zakaj prihaja čas, ko »bodo romani pisani neposredno v filmih« in ko bodo režiserji pisali s filmom, zakaj literatura s filmskim poenostavljanjem ničesar ne izgubi, zakaj se filmski genij ne more – tako kot pisatelj – ponavljati pol stoletja in zakaj je film nagnjen k temu, da filmskega genija postara in zvede »zgolj na vsoto neuporabnih manij in megalomanij«, zakaj je posameznik na filmskem platnu središče vesolja in zakaj obenem ljudje prav na filmskem platnu nimajo nobene prednosti pred živalmi ali gozdovi, zakaj je gledanje filmov kot špeganje skozi napol odprto žaluzijo, zakaj je gledanje filmov bolj podobno branju romanov kot pa gledanju gledaliških predstav, zakaj odrasli v risankah uživajo bolj kot otroci, zakaj je filmsko platno sredobežno in ne sredotežno, zakaj funkcionira kot optična maska, ki lahko razkriva samo del realnosti, in zakaj se vse tisto, kar nam pokaže, nadaljuje v neskončnost. In seveda: zakaj film vse izravna, zakaj ni čistega filma, zakaj pri filmu verjamemo v realnost dogodkov, četudi vemo, da so ponarejeni, in zakaj bi se moral vsak film nadaljevati.
Vsekakor, Bazinova knjiga Kaj je film? je pri nas izšla s hudo zamudo. Ironija je le v tem, da ta knjiga vedno izide v pravem času. Ne le da je preživela vse filme in vse spremembe okusa, ampak se ti vsakič, ko jo vzameš v roke, zdi, da je prišel njen čas, ali bolje rečeno – da je šele zdaj prišel njen čas. In res, če pomislite, da živimo v dobi Avatarja, potemtakem v času, ko nas poskušajo impresionirati z novimi filmskimi tehnologijami in ko vse bolj kraljuje 3-D, si zlahka predstavljate, zakaj Bazinova svarila – »filmska tematika je izčrpala že vse možnosti, ki jih je ponujala tehnika«, »film na površini nima več česa osvojiti«, »da bi v gledalcu vzbudili čustva, ni več dovolj iznajti hitro montažo ali spremeniti slog fotografije« ipd. – zvenijo tako, kot bi jih zapisal danes. Če bi film poslušal Bazina, potem bi moral zdaj preiti v »dobo scenarija«. Film je bil resda vedno povezan s tehničnim napredkom: »Zgodovina filmske tehnike in tehnologije je bila trideset let praktično prepletena z zgodovino scenarija.« Toda: »Nova izrazna sredstva so utirala pot novim temam.« Bazin misli na tistih »prvih trideset let filma kot umetnosti«, ko je prevladovalo »čudovito skladje med novo tehniko in poprej še ne videnim sporočilom«. Ko je pisal Bazin, tega skladja že ni bilo več – in zdaj, ko je Bazin ponovno vstal, tega skladja spet ni več. Filmi so spet le tehnika brez scenarija, digitalizacija že videnega. Režiserji so pač pozabili, da »film znanstvenemu duhu ne dolguje skoraj ničesar«. Bazin ni brez razloga galilejsko vzkliknil: »Film še ni iznajden!«
 |
