|
STO FILMSKIH REŽISERJEV ZA PRIHODNOST FILMA
Verjamem, da niste med tistimi »srečneži«, ki jih kar pogosto obveščajo o tem, na kateri filmski festival se je uvrstil kak slovenski film. Obvestilo se tako rekoč vedno konča s prošnjo za medijsko objavo in če naslednje dni po njegovem prejetju spremljate kulturne rubrike slovenskih dnevnih časopisov, potem ni vrag, da ne boste vsaj v enem naleteli na skoraj dobesedno objavo obvestila, ki dostikrat celo navijaško razlaga, kakšen uspeh slovenskega filma je spet to.
Morda je čas, da razčistimo nekaj nejasnosti v zvezi z mednarodnimi filmskimi festivali. Kot pišeta David Bordwell in Kristin Thompson v svoji Svetovni zgodovini filma, ki jo, če vas zanima film, morate nujno prebrati, če ne celo kupiti (poglavje Festivalski krogotok, str. 706–709), je leta 2008 na svetu obstajalo okrog 4000 filmskih festivalov (samo Francozi jih imajo več kot 350, Američani pa nekje 1500). Če predpostavimo, da filmski festival v povprečju traja približno pet dni, potem to pomeni, da se vsak dan v letu odvija okrog 60 filmskih festivalov, in če festival v povprečju predstavi 30 filmov, potem to pomeni, da se na teh festivalih vsako leto odvrti več kot 100.000 filmov. Seveda, kar nekaj filmov se udeleži več festivalov, denimo tudi ljubljanskega Liffa, ki je v enem svojih vsebinskih segmentov klasičen revijski festival, kar pomeni, da vrti filme, ki so se izkazali na večjih festivalih pred njim. Filmi, ki se iščejo, po katerih se povprašuje (ponavadi po tem, ko so dobili nagrade v Berlinu, Cannesu in Benetkah ipd.), svojo udeležbo tudi zaračunajo, kar pomeni, da morajo festivali v okviru svojega proračuna preračunati, koliko takih filmov si sploh lahko privoščijo. Zraven teh pride še toliko in toliko filmov »za cifro«, za raznovrstnost, za potrditev globalnosti filma, za zadovoljitev prijateljskih in drugih kombinacij, za umivanje rok itn. Za te filme festivali ne plačajo kaj dosti, ponavadi komaj krijejo distribucijske stroške za dostavo kopije ali pa še to ne, saj v tem primeru festivali delajo usluge filmom in njihovim ustvarjalcem/producentom, da se ti z uvrstitvijo lahko pohvalijo doma in pri kakšnih koprodukcijskih poslih, in da se režiserji, ponavadi vsaj delno na državne stroške, lahko udeležijo festivala. Čim dlje je, tem bolje, čim daljši je, toliko rajši se ga udeležijo.
Če, resnici na ljubo, na našem Filmskem skladu povprašate, kolikšni so bili, glede na relativno pogoste udeležbe slovenskih filmov na mednarodnih festivalih, prihodki iz t. i. »festivalske distribucije«, bodo odgovorni le s težavo našli kakšen evro iz tega naslova. To pomeni, da slovenski filmi večinoma spadajo v drugo kategorijo, torej med filme, ki jim festivali naredijo uslugo, ko jih uvrstijo v svoj program. Udeležba slovenskih filmov na mednarodnih filmskih festivalih torej bolj kot mednarodno promocijo slovenskega filma pomeni zgolj neke vrste promocijo slovenskega filma v Sloveniji.
Ne verjamete? Tudi jaz sem težko, zato sem se odločil za dodaten pregled. Pred nekaj tedni je ugledna založba delikatesnih knjižnih monografij Phaidon izdala knjigo Take 100, s podnaslovom 100 novih filmskih režiserjev za prihodnost filma. Izbor je opravilo deset uglednih festivalskih selektorjev z vsega sveta (vsak je prispeval deset imen), od evropske svete trojice, pa še Locarna zraven, prek ameriškega Sundancea in kanadskega Toronta do azijskega Pusana in Istanbula do Buenos Airesa, in v knjigi najdete vse od nemškega oskarjevca Floriana Henckla von Donnersmacka (Življenje drugih), prek Romuna Cristiana Mungiuja (4 meseci, 3 tedni, 2 dneva) do Sarah Polley (Daleč od nje), če naštejem samo nekaj takih, ki so imeli filme tudi na našem rednem sporedu. Ko sem znanki, kulturni novinarki, ki se spozna na film, poslal nagradno vprašanje, koliko je v tej knjigi slovenskih režiserjev, mi je odvrnila, da jo bom pač moral vprašati kaj težjega. Ja, res je, notri ni nobenega, kar je logično, če pogledamo lansko, precej »slovenceljsko« bero filmov, od katerih je vsaj malce mednarodno ciljala zgolj Slovenka, pa še ta v precej sprevrženem smislu, saj se je čez provincialno prostitutko v Ljubljani vozila celotna Evropska unija, po drugi strani pa seveda ni logično, če bi zgolj seštevali naše »številne« udeležbe na mednarodnih filmskih festivalih. Kar je še en dokaz, da je naš film zunaj objektivno vreden bore malo, ne glede na drugačna promocijsko-medijska sporočila.
Morda pa je ambicija najnovejših filmov slovenskih filmskih režiserjev vseeno začela segati više. Janez Burger je v svojo artistično delikateso Circus Fantastikus nabral zavidljivo mednarodno igralsko zasedbo, proračun pa je producent Jožko Rutar zložil z vsaj petih mednarodnih vetrov. Goran Vojnović s svojim Piran Pirano cika tako progresivno zahodno v Italijo kot nostalgično jugovzhodno v eks Jugoslavijo. Tja se poskuša vrniti tudi Andrej Košak s svojim Stanjem šoka, ki mu je pred kratkim padla prva klapa. Prva dva filma boste lahko videli jeseni in si boste lahko ustvarili svoje mnenje, Piran Pirano pa bomo podrobneje predstavili že v prihodnji številki Premiere.
 |
