|
IZVOR
Če hočemo do Izvora, potem moramo najprej k izvoru. In izvor je tokrat – zaradi boljše debate – parkiran nekje v bivši Jugoslaviji. Naj vas za začetek le spomnim: v Jugoslavijo so redno prihajali h'woodski filmi. Vprašanje je bilo le, kdaj so prišli. Jasno, nekateri niso nikoli prišli – če so bili podolgem in počez protikomunistični in če jih zato ni bilo mogoče dovolj nevpadljivo porezati, so bili obsojeni na večni pekel. Če so po nemarnem omenjali Tita, smo jih kljub temu videli – le tisto blasfemijo so izrezali (tak je bil recimo triler Nevarno mesto, alias Hustle). A po drugi strani, nekateri h'woodski filmi so bili le odloženi, ali bolje rečeno – najprej so bili taktično prepovedani, ker se je Partiji zdelo, da čas za te filme še ni zrel in da ljudske množice na te »šoke« še niso pripravljene (biblične spektakle a la Ben-Hur, Quo Vadis in Deset zapovedi smo videli šele 10 let po ameriški premieri, hja, šele 10 let po izvornem štartu, Gole v sedlu pa šele 8 let po izvornem štartu). Nekaterih filmov distributerji preprosto niso odkupili, in to iz povsem banalnega razloga: niso se jim zdeli dovolj komercialni (točno, tudi v Jugi – magari socialistični, federativni ipd. – je obstajal trg).
Toda: h'woodski filmi, ki so prihajali, so običajno prihajali z zamudo – včasih enoletno, včasih dvoletno. Kar pa – ironično! – ni bilo povezano s socialistično logiko poslovanja, ampak bolj s tem, da je tudi sam Hollywood tedaj filme eksploatiral zelo počasi. Formula je šla v povprečju takole: film so štartali v nekaj največjih ameriških mestih, le na nekaj platnih, v izbranih, prestižnih, ekskluzivnih first-run kinih, road-showsko, kot so rekli temu, potem pa so ga počasi odpirali tudi drugod, tako da je v ameriške vukojebine prišel z zamudo, dolgo po izvornem štartu. Včasih tudi leto kasneje. Včasih nikoli. In Slovenija je bila tedaj le vukojebina, v katero so h'woodski filmi prihajali v h'woodskem ritmu. Na začetku sedemdesetih – v času h'woodske »kulturne revolucije« (Coppola, Lucas, Spielberg ipd.) – pa se je vse tektonsko spremenilo: Botra so štartali na 409 platnih hkrati, Žrelo na 464 platnih, King Konga na 961 platnih, Globino na 800 platnih, Vročico sobotne noči na 726 platnih, Briljantino na 902 platnih, Zvezdne steze na 857 platnih. Zakaj? Filmski biznis se je spremenil in investitorji so postali živčni: svoj denar so hoteli čim prej nazaj. In seveda, na svojo investicijo so hoteli imeti čim večji donos. Oboje pa je omogočala simultanka: štart filma – alias blockbusterja – na čim več platnih hkrati. In kot ste opazili, se je nova formula spektakularno prijela.
Hollywood je odkril zlato žilo, kar pa seveda ne pomeni, da je odkril tudi izvor večne sreče in neskončne blaginje. Ne, Hollywood je tedaj filme na množici platen hkrati štartal le po Ameriki, ne pa tudi po celem svetu. Šele v osemdesetih, ko so svet preplavile videokasete, se je začel Hollywood igrati z idejo, da bi filme štartal hkrati po celem svetu – da bi torej film unovčil, preden ga začnejo molsti videopirati. Toda ideja je potovala zelo počasi in kampanjsko, v višjo in bolj odločno prestavo pa je skočila šele, ko je svet preplavil DVD – pirati so Hollywood prisilili, da je prešel v dobo simultank. In zdaj smo približno tam, pri izvoru: veliki filmi – še zlasti poletni in božični blockbusterji – štartajo po celem svetu hkrati, tudi v vukojebinah.
Kar nas seveda pripelje do neizogibnega vprašanja: ali si filmi, ki hkrati štartajo po celem svetu, to tudi res zaslužijo? Ali so tega vredni? Ali so do simultanke upravičeni? Pomislite le na letošnje poletne blockbusterje: so si simultanko zaslužili? Ne. In še enkrat – ne! Če bi jih videli šele leto ali dve kasneje (kot recimo v stari Jugoslaviji), ne bi ničesar zamudili, kaj šele pogrešali. Ne, definitivno: letošnji poletni blockbusterji si simultanke ne zaslužijo. Zaslužijo si kvečjemu to, da bi jih recenzirali na straneh črne kronike – med morilci in posiljevalci. In zdaj se vprašajte: ali si s filmskega, hedonističnega, dramatičnega vidika simultanke zaslužijo drugi blockbusterji, pač tisti, ki prihajajo sicer, v drugih letnih časih? Odgovor je na dlani: s filmskega, hedonističnega, dramatičnega vidika si tega ne zaslužijo. Vseeno je, kdaj jih vidimo – če jih vidimo leto kasneje, to ne pokvari našega užitka.
In že smo povsem blizu izvora: kateri filmi pa si zaslužijo simultanko? Rekel bi, da tisti, pri katerih ni čisto vseeno, kdaj jih vidimo – potemtakem tisti, ki jih leto ali pa le nekaj mesecev kasneje ne bi mogli uživati tako kot ob izvornem, hkratnem štartu. Z eno besedo: hkratni štart si zaslužijo filmi, v katerih lahko uživamo le, če nam nihče vnaprej ne razkrije njihove velike skrivnosti. In Nolanov Izvor, alias Inception, je tak film – edini letošnji blockbuster, ki je upravičen do simultanke. V njem lahko uživamo le, če ga vidimo vsi hkrati. In če potem o njem molčimo. In če ne blogamo o tem, kaj smo videli. In če mu pustimo, da ostane skrivnost. A po drugi strani: Izvor je tako dober, da bo ostal skrivnost, pa četudi ga boste stokrat izdali.
 |
