|
PRIMER VOJNOVIĆ
"Kar pa zadeva samo željo po pripovedovanju resnih zgodb, je to tudi stvar družbene odgovornosti. Film je draga zadeva, ki pri nas zaradi majhnosti trga nikdar ne povrne vloženega denarja. Obravnavanje za družbo pomembnih, ali še raje bolečih tem, je zame eden izmed načinov, da tej družbi na neki način povrnem njen vložek,« je na vprašanje, zakaj se je v svojem celovečernem prvencu Piran - Pirano lotil dokaj resne, zgodovinsko in eksistencialno podložene teme, odgovoril Goran Vojnović v intervjuju, ki si ga lahko preberete na naslednjih dveh straneh.
Po pravici povedano sem bil nad tem odgovorom nemalo presenečen. Že kar nekaj let se občasno pogovarjam z različnimi (predvsem z mlajšimi in srednje starimi) slovenskimi filmskimi režiserji, pa še nikoli od nobenega nisem slišal česa podobnega. Če dobro pomislim, sem družbeno vključenost pri filmskem ustvarjanju nazadnje začutil pri Matjažu Klopčiču, ko sem se z njim pogovarjal ob njegovem zadnjem filmu Ljubljana je ljubljena. Pri večini preostalih, predvsem tistih t. i. avtorsko usmerjenih režiserjih, je ponavadi prevladovalo njihovo samoljubje, pogosto brez prave podlage, poudarjanje pomembnosti »artistične« komponente njihovih filmov ali pa lastno povzdigovanje na račun sesuvanja drugih. Pomembni so bili zgolj oni, njihove filmske zgodbe, njihov način ustvarjanja, njihov plasma, njihove festivalske udeležbe itn. Da jim je filme (so)financirala družba, v kateri živijo, ni bilo skoraj nikoli pomembno ali poudarjeno, to je bilo zanje pač nekako logično in samo po sebi umevno. Le redko sem slišal, da bi kak od režiserjev pohvalil delo kateregakoli svojega kolega (v resnici je tu izrazito prednjačil zgolj Igor Šterk), da bi poudaril to, da je film naredil (tudi) za gledalce (v tem smislu se spomnim zgolj Marka Naberšnika in morda Andreja Košaka), še manjkrat sem v zadnjih letih na festivalu slovenskega filma videl, da bi si režiserji sploh premierno pogledali druge filme. Najbolj eklatanten primer sem doživel pred dvema letoma, ko je bil na otvoritvenem filmu FSF-ja od režiserjev prisoten zgolj ta, ki se je podpisal pod film, tako rekoč vsi drugi slovenski filmski režiserji pa so abstinirali.
Goran Vojnović je šel po drugačni, precej manj agresivni poti, ki bi jo lahko definiral kot ležerno agilnost. Prvič sem zanj slišal konec leta 2004, ko mi je poslal elektronsko pismo, da je končal AGRFT, in povprašal, če imamo v našem uredništvu kakšno delovno mesto. Po naključju se je tedaj eno res sprostilo in nekaj mailov ter en pogovor pozneje je na začetku leta 2005 že delal v našem uredništvu. Hitro je začel pisati razne tekste za Premiero, postavljati filmske knjige itn., ko pa smo sredi leta 2005 začeli izdajati Buklo, je zanjo brez težav priskrbel nekaj intervjujev z ljudmi, ki so ga zanimali, denimo z Radetom Šerbedžijo in Miljenkom Jergovićem. Pred dobrimi štirimi leti so mu na filmskem skladu odobrili kratki film, zato so se naše poklicne poti razšle, a tudi pozneje je ohranil enak pristop. Začel je pisati za različne medije, od Ekrana do Dnevnika, sodeloval pri raznih oddajah in filmih, širil je teme zanimanja, in ko mi je konec leta 2007 Mitja Čander, urednik Beletrine, dejal, da bo njegov roman bomba, saj imajo izjemne odzive že njegovi odlomki, sem ga le nejeverno poslušal. Drugo je zgodovina, oziroma sedanjost, neznansko odmeven roman Čefurji raus!, knjiga kolumen, ki je izšla pred letošnjim poletjem, in številni javni nastopi so ga ustoličili za enega najbolj prepoznavnih in simpatičnih glasnikov mlajše generacije. Njegova agilna ležernost pa ostaja, Goran še naprej vsak teden streže s kolumnističnimi zgodbami na temo športa in filma, zajadra tudi v politiko in druge družbeno aktualne teme, vse to pa počne sproščeno in skorajda nič pretenciozno. Znanec, ki na Primorskem že desetletja spremlja filmske produkcije, ki se dogajajo na tistem koncu in tudi drugod, mi je po snemanju Piran - Pirana dejal, da je »Vojnović kot kaže povsem normalen dečko, saj po dolgem času med snemanjem režiser ni nič kričal na sodelujoče«.
Ravno zaradi te intelektualne sproščenosti je še toliko bolj presenetljivo, da se ta iskrivi 30-letnik pri filmu ukvarja tudi s takimi zadevami, kot je družbena odgovornost do njegovega financerja. Take besede bi pričakovali od režiserjev, ki jim je dosedanji filmski opus zrasel na državnem denarju, od tistih, ki ob omembi besede film zavzamejo umetniško pozo, ne pa od nekoga, ki je še predvčerajšnjim najraje igral košarko, tako rekoč včeraj pa bil na otvoritveni nogometni tekmi v Stožicah.
Tudi zato se veselim njegovega prvega filma Piran - Pirano in tudi zato komaj čakam, da si ga na začetku oktobra ogledam v končni podobi, saj sem pred tedni videl zgolj delovno različico, za katero je producent Franci Zajc rekel, »da v resnici gledam zgolj pol filma«. Na ogled celega filma pa ste seveda na začetku oktobra vabljeni tudi vi!
 |
