|
PRAVA POTEZA ZA NOVE SLOVENSKE FILME
Pred dnevi sem bil povabljen na snemanje neke dokumentarne oddaje o slovenski kinematografiji in režiser me je vprašal, kakšno se mi je zdelo lansko slovensko filmsko leto. Zdelo se mi je odlično, saj smo v drugi polovici leta dobili močno nadpovprečen kup izvrstnih novih filmov slovenskih ustvarjalcev. Najprej je sredi leta udaril alpinistični dokumentarec Sfinga (sedaj že na DVD-ju), ki je v tej triglavski steni spretno povezal alpinistično preteklost in sedanjost ter navdušil z vratolomnimi posnetki. Potem smo na FSF-ju lahko videli vsaj dve filmski presenečenji, dramo Izlet, večkrat nagrajeni prvenec Nejca Gazvode, ki sedaj igra tudi po Sloveniji, in televizijsko produkcijo Kruha in iger (prihaja v kino), v kateri je Klemen Dvornik izvrstno spletel različne družbeno aktualne teme in televizijo spet povzdignil v prvovrsten elektronski medij. Na koncu leta je udaril še mozaični film o ljubezni Pisma Sv. Nikolaju (še v kinu), sicer poljski film, ki pa ga je pilotiral Mitja Okorn in z njim dokazal, da lahko tudi Slovenec posname film za milijonsko publiko in z milijonskim zaslužkom, obenem pa žanru romantične komedije ohrani vso digniteto.
Kaj je skupno vsem tem filmom? Seveda to, da je bila osrednja nacionalna filmska institucija, sedaj Slovenski filmski center (SFC), pri tem paketu zgolj minimalno prisotna, z nekaj drobiža pri Izletu, ostale filme pa so lahko zgolj gledali in se jim čudili kot običajni filmski gledalci.
To nas pripelje do naslednjega vprašanja, ki mi ga je zastavil režiser omenjene dokumentarne oddaje, in sicer kakšno se mi, glede na to, da sem lani prve pol leta igral vlogo v. d. direktorja SFC, zdi stanje v slovenskem filmu. Odvrnil sem mu, da se mi zdi res prava poteza, ki sem jo zapustil svojemu nasledniku, ta, da smo pri pripravi delovnega gradiva za razpise vključili tudi omejitev vsote, ki jo lahko prejme posamezen film. Ja, resnično, te omejitve do sedaj v razpisih filmskega sklada ni bilo. Ko sem malo povpraševal pri nekaterih prejšnjih direktorjih, zakaj tega niso vtaknili vanje, saj je to običajna določba vseh razpisov, za katere sem vedel iz drugih kulturnih institucij, so mi le začudeno zmigovali z rameni, češ, ni bilo te prakse. Če je bila denimo pri knjigah, kjer gre za stokrat manjše zneske, maksimalna podpora države za posamezen projekt, omejena na dobrih deset tisoč evrov, pri filmu, kjer gre za stokrat višje vsote, do tega v petnajstih letih obstoja filmskega sklada žal niso prišli.
In, seveda, ker ni bilo te prakse, so se proračuni slovenskih filmov v zadnjem desetletju počasi višali, s tem, da mi, gledalci, za ta denar nismo dobili več filma v filmu, torej produkcijsko zahtevnejših filmov kot poprej (prej nasprotno) ali pa, ko se je proračun za filme povečal, več filmov. Vse, kar smo dobili, je bilo samo zmeraj isto število vse dražjih filmov.
No, moj naslednik (poprej producent, ki je služil ravno z odsotnostjo omejitve) je omejitev obdržal (in v svojem prvem intervjuju celo izjavil, da je zrasla na njegovem zelniku), njeni prvi pozitivni rezultati pa so vidni že pri neuradnih rezultatih prvih razpisov. Za razliko od preteklosti bo šlo, ne glede na omejena sredstva, letos po izboru strokovne komisije v produkcijo kar osem celovečernih filmov, od tega trije prvenci. Rok Biček bo menda lahko posnel družbeno aktualno dramo Razredni sovražnik, kjer tragičen dogodek na neki srednji šoli povzroči, da je treba na vsak način najti krivca zanj. Sonja Prosenc bo posnela napeto koprodukcijo Drevo, kjer zaradi nesreče med makedonskimi Albanci pride do zaprisege krvnega maščevanja, ki mu je le težko uiti. Jure Breceljnik naj bi posnel celovečerni dokumentarec Wild one. Za vse tri filme skupaj bo šlo dobrih 700 tisoč evrov javnega denarja. Tudi med klasičnimi celovečerci bo nekaj intrigantnih naslovov. Nejc Gazvoda se bo v svojem drugem celovečercu Dvojina lahko podal na raziskovanje ljubezenske zgodbe med Slovencem in Skandinavko. Vinko Möderndorfer bo z dramo Inferno posegel v ris aktualne socialne drame, ki ji kriza ne kaže luči na koncu tunela, Goran Vojnovič bo lahko adaptiral svojo literarno uspešnico Čefurji raus!, Miha Hočevar bo verjetno posnel nadaljevanje hita Gremo mi po svoje, svoj film Adria blues pa bo lahko posnel tudi Miroslav Mandić, ki uči na AGRFT. Za nobenega od teh filmov ne bo šlo več kot 750 tisoč evrov, kolikor je znašala omejitev razpisa. Manj je torej več.
Kako je to mogoče? I, seveda, pot pod noge in v lov za denar! Pakiranje filmskega proračuna je posel, ki v Evropi lepo cveti (rezultati niso vedno dobri, saj t. i. koprodukcijski evropudingi sicer zadovoljujejo vse zahteve, so pa brez prave barve, vonja in okusa), slovenski filmarji pa v njem še zdaleč niso počrpali vseh rezerv, saj so se pogosto zakampirali samo na enem, skladovem naslovu. Kako umetelno lahko koprodukcija sinergijo sodelujočih producentov povzdigne ne le v seštevek, temveč v zmnožek vloženega denarja, pa sedaj lepo kaže Parada Srđana Dragojevića, ki se z uspehom prikazuje tudi pri nas, in kljub nenavadni, na prvi pogled ne najbolj komercialni temi gejevske parade v Beogradu, postaja hit po celotni bivši Jugoslaviji.
 |
