Prvič sem slišala za ime Anton Podbevšek pri pouku književnosti. Profesorica je navdušeno razlagala o novomeški pomladi, avantgardi in o tem, kako je bil Anton Podbevšek prvi pravi slovenski pesnik, ki je hotel razbiti vsa pravila. Ampak takrat mi to ni ravno ostalo v glavi. Po pravici povedano, sem si mislila: Še en pesnik, ki je bil malo čuden in ga zdaj vsi slavijo.
Potem pa sem čez nekaj let na enem literarnem večeru v roke dobila njegovo zbirko Človek z bombami. Spomnim se, da sem jo odprla brez pričakovanj, zgolj iz radovednosti in prebrala prvo pesem. Potem drugo. In tretjo. In naenkrat sem obstala. To ni bila klasična poezija, ki jo bereš ob skodelici čaja in si misliš, kako lepo zveni. To je bilo nekaj, kar te zadene direktno v glavo. Vse je bilo tako intenzivno, kot bi besede, ki jih je napisal Anton Podbevšek hotele skočiti s papirja. Nobenih olepšav, samo čista energija.
Bila sem v nekem lokalu, okoli mene so ljudje klepetali, v ozadju je igrala glasba, jaz pa sem sedela tam in se nisem mogla odlepiti od tistih besed. Tisti večer sem brala dalje in začela brskati, kdo je bil pravzaprav Anton Podbevšek. Izvedela sem, da je bil ne samo pesnik, ampak tudi nekakšen vodja avantgarde pri nas. Da je bil del novomeške pomladi, da je urejal literarne revije in da ni bil tipičen umetnik, ampak nekdo, ki je hotel literaturo spremeniti, jo potisniti v nekaj čisto novega.
Najbolj pa mi je ostal v spominu občutek tistega prvega branja. Kot da te poezija ne objame nežno, ampak te zbudi. Kot da ne bereš samo verzov, ampak spoznavaš celoten nov način razmišljanja. In to, da ti nekaj, kar je bilo napisano skoraj sto let nazaj, lahko da takšno energijo, je nekaj res posebnega. Zdaj že brskam katera njegova knjiga bo naslednja na mojem seznamu prebranih.